»Ni joga tista, ki povzroča poškodbe, temveč način, kako jo izvajamo.«
To preprosto, a globoko sporočilo nas vabi k razmisleku o tem, kako pristopamo k svoji praksi.
V Iyengar jogi se vedno učimo raztezati iz vira – iz jedra in iz temeljev vsake asane. To ni zgolj fizični napor, temveč umetnost dinamičnega raztezanja, kjer vsak gib izhaja iz zavedanja, stabilnosti in notranjega prostora. Ko se telo počuti utesnjeno, to pogosto pomeni, da se gibamo mimo svojih meja in s tem ustvarjamo možnost za poškodbe.
Tudi če je telo togo ali okorno, naj bo cilj vsake prakse ustvarjanje prostora – ne le v sklepih in mišicah, temveč tudi v dihu, občutku in misli. Raztezanje in širjenje prinašata prostor, prostor pa prinaša svobodo. Svoboda je natančnost, in natančnost je – v svojem najvišjem izrazu – božanskost.
Ko se telo odpira, se osvobaja tudi um
Ta svoboda, ki jo iščemo v jogi, ni nekaj oddaljenega ali abstraktnega. Lahko jo začutimo v lastnem telesu – v trenutku, ko vsak ud pridobi svojo samostojnost, ko gib postane lahkotnejši, dih polnejši, um pa mirnejši.
V Iyengar jogi veliko pozornosti namenjamo koži, saj nam koža sporoča, kaj se dogaja v notranjosti. Je kot ogledalo – odseva našo napetost, umirjenost ali zmedenost.
Ko se razširimo vse do kože, razširjamo tudi živčne končiče. In ko se ti odprejo, lahko sprostijo napetosti in nečistosti, ki so se nabrale skozi čas.
Če je raztezanje enakomerno, celostno in povezano, ni nepotrebnega napora. To pa ne pomeni, da ni prizadevanja – nasprotno. Obstaja napor, a ta napor je radosten, poln življenjske energije in ne vodi v izčrpanost, temveč v navdih. Kjer je napetost, tam ni več prostora za duhovnost – le telesna vaja brez globine. Nekateri to radi poimenujejo kot “effortless effort”.
Resnična sproščenost ni pasivnost
V jogi pogosto govorimo o sproščenosti, a pomembno je razlikovati med sproščenostjo in mlahavostjo.
V mlahavosti ni zavesti – je raztresenost, kaos in neučinkovit pretok energije.
Resnična sproščenost pa je aktivna prisotnost – gibanje navzven in hkrati ostajanje osrediščen v svojem jedru. To je polna, zbrana pozornost, ki odpira vrata notranji tišini.
Kot pravi Patanjali v jogijskih sutrah:
Joga Sutra 2.47 : »prayatna-śaithilya-ananta-samāpattibhyām”